Življenje s sladkorno boleznijo

Diagnozo sladkorne bolezni je mogoče potrditi zgolj in samo na podlagi laboratorijske določitve vrednosti krvnega sladkorja (in ne z aparatom za merjenje krvnega sladkorja). Vrednost lahko določimo na tešče, kadarkoli čez dan ali s posebnim testom, pri katerem posameznik popije sladkano vodo (strokovno imenovan OGTT oziroma oralni glukozno-tolerančni test). V nekaterih primerih lahko zdravnik postavi diagnozo na podlagi določitve glikiranega hemoglobina (HbA1c).

Sladkorna bolezen je potrjena:

• če je vrednost krvnega sladkorja na tešče (vsaj 8 ur brez hrane) 7,0 mmol/l ali več,
• če je krvni sladkor kadarkoli čez dan ali 2 uri po zaužitju sladke vode 11,1 mmol/l ali več,
• če je glikiran hemoglobin (HbA1c) 6,5 % ali več (vendar pa nižja vrednost sladkorne bolezni ne izključuje).

Pri osebah brez kliničnih težav sta za potrditev diagnoze praviloma potrebni dve določitvi, pri tistih, ki – nasprotno – tipične znake povišanih vrednosti krvnega sladkorja (povečana žeja, pogosto uriniranje, nepojasnjeno hujšanje, zamegljen vid, utrujenost) navajajo, pa zadostuje že enkrat izmerjena povišana vrednost krvnega sladkorja 11,1 ali več.

Pomembno je, da sladkorno bolezen odkrijemo čimprej in jo takoj začnemo zdraviti z vsemi potrebnimi ukrepi. Nujno je namreč kar najhitreje znižati povišane vrednosti krvnega sladkorja, s čimer dolgoročno preprečimo zaplete – in seveda osebi s sladkorno boleznijo pomagamo živeti čim bolj kakovostno.

Ljudje se na novico o sladkorni bolezni odzivajo različno – za večino pomeni šok, prinese negotovost, skrbi, strah, žalost, jezo, začutijo celo krivdo. Vsi ti občutki so povsem naravni; pri večini se sčasoma umirijo in sladkorna bolezen postane del vsakdanjega življenja. Če pa stiska vztraja in jeza, strah, žalost … postanejo dolgotrajni, poiščite pomoč, podporo in oporo – bodisi pri ljudeh, ki jih imate radi in jim zaupate, bodisi pri zdravstvenih strokovnjakih, ki vedo, kako ravnati.

Diagnoza sladkorne bolezni polega zgoraj omenjanih občutkov poraja tudi veliko vprašanj; povsem naravno je, da se sprašujete: »Zakaj prav jaz?« ali »Zakaj se mi je to zgodilo?«

Razlogi za pojav sladkorne bolezni tipa 2 so različni, vendar zanjo zagotovo niso krive niti sladice niti sladko sadje, ki ste ga jedli minule dni. Nezdrav življenjski slog ni edini vzrok za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Pomembno vlogo ima tudi genetska zasnova, ki vpliva na to, kako hitro lahko začne sčasoma pešati delovanje trebušne slinavke, ki proizvaja inzulin. Zato obtoževanje samega sebe in razmišljanje o tem, kaj vse ste naredili narobe, ni smiselno. Pomembno je, da diagnozo sprejmete in se osredotočite na to, kaj lahko naredite za svoje zdravje.

Prvi korak k uspešnemu obvladovanju je razumevanje bolezni – in dobra novica je, da pri tem niste sami. Na voljo so vam strokovna podpora, zanesljive informacije in – za začetek najpomembnejše – edukacija.

Naj vas pomirimo še enkrat: potrditev sladkorne bolezni še zdaleč ne pomeni, da je kakovostnega življenja konec; pomeni le začetek nove, drugačne poti, na kateri z ustreznim zdravljenjem, zdravim prehranjevanjem, redno telesno dejavnostjo ter skrbjo za počitek in duševno počutje pomembno vplivate na svoje zdravje. Z naštetim je sladkorno bolezen mogoče uspešno obvladovati – zato naredite prvi korak: sprejmite podporo, predvsem pa …

… pridobite informacije in poglabljajte znanje – z edukacijo!

Ta je pri zdravljenju sladkorne bolezni poglavitnega pomena, saj z njo pridobite temeljne veščine in znanja ter razumevanje za samostojno vodenje bolezni. Še zlasti potrebna, če ne celo nujna je:

• ob postavitvi diagnoze,
• kadar je potrebna osvežitev znanja, razumevanja oziroma veščin,
• ob poslabšanju bolezni, spremembi življenjskega sloga ali spremembi terapije in
• na željo osebe s sladkorno boleznijo oziroma svojca.

 Pri načrtovanju edukacije – ki jo sicer izvajajo posebej izobražene diplomirane medicinske sestre – lahko izrazite svoje želje, potrebe, pričakovanja, pa tudi zmožnosti, saj bo tako »ukrojena« po vaši meri, upoštevaje vaše življenjske okoliščine.

Za res celovito edukacijo ter individualne posvete skrbijo v centrih za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojnih centrih v zdravstvenih domovih. Delavnice potekajo v manjših skupinah s strokovno preverjenim in zato zanesljivim gradivom, izkušnje pa kažejo, da daljši programi prinašajo boljše rezultate; to niti ne preseneča, saj sprejemanje novih informacij ter učenje veščin in spretnosti zahtevata čas in mir.

Izmed številnih delavnic se dve nanašata neposredno na sladkorno bolezen tipa 2:

• skupinsko srečanje z naslovom Sladkorna bolezen tipa 2, na katerem udeleženci pridobijo poglavitne informacije in odgovore o bolezni ter
• delavnica z naslovom S sladkorno boleznijo skozi življenje, ki obsega pet skupinskih srečanj. Udeleženci med drugim pridobijo znanja ter veščine za postopno uvajanje sprememb v vsakdanje življenje.

Omeniti velja tudi delavnici Zvišan krvni tlak in Zvišane maščobe v krvi, saj je urejenost obojega pri zdravljenju sladkorne bolezni izjemnega pomena.

Več delavnic oziroma programov pa je neposredno povezanih tudi z zdravim življenjskim slogom (prehrana, telesna dejavnost, primerna teža …), ki je za osebe s sladkorno boleznijo ali predstopnjama prav tako zelo pomemben. Oglejte si nabor delavnic in se o njih pozanimajte v centru za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojnem centru v najbližjem zdravstvenem domu.

Več strukturiranih programov je namenjenih tudi osebam, ki jih obravnavajo v diabetološkem timu (npr. Program TABLETKA), na voljo pa je tudi individualna edukacija. Izkušnje kažejo, da se največ vprašanj dotika prehrane.

Uspešno zdravljenje sladkorne bolezni temelji na treh stebrih:

• ustreznih vrednostih krvnega sladkorja in glikiranega hemoglobina (HbA1c),
• uravnanem krvnem tlaku in
• ustreznih vrednostih maščob v krvi (predvsem »slabega« holesterola – LDL).

Cilj zdravljenja je doseganje priporočenih, vsakemu posamezniku prilagojenih vrednosti vseh treh, saj to pomembno zmanjšuje tveganje za zaplete, povezane z okvarami ožilja in živčevja (srčni infarkt, možganska kap, odpoved ledvic, slepota, težave z nogami – od izgube občutljivosti, pekočega občutka, mravljinčenja in bolečin pa vse do amputacije). Ob posameznikovem sodelovanju je zdravljenje uspešnejše, kakovost življenja pa boljša.

 O krvnem sladkorju

Cilj zdravljenja je uravnavanje krvnega sladkorja v okviru priporočenih meja. Pri večini oseb s sladkorno boleznijo sicer veljajo spodaj navedene vrednosti, vendar pa vaše niso oziroma ne bodo nujno enake. Zdravnik vam namreč glede na morebitne spremljajoče bolezni in druge okoliščine lahko določi drugačne cilje.

Merila uspešnega uravnavanja krvnega sladkorja za večino oseb s sladkorno boleznijo:

• HbA1c pod 7 % (njegova vrednost ni enaka vrednosti krvnega sladkorja), vrednost nižja od 7 % pomeni manjšo verjetnost za pojav kroničnih zapletov
• krvni sladkor pred obroki: od 5 do 7 mmol/l,
• krvni sladkor dve uri po obroku: do 10 mmol/l,
• brez hipoglikemij (kar velja le za prejemnike tistih zdravil, ki glede na mehanizem delovanja lahko povzročijo prenizke vrednosti krvnega sladkorja).

 Zdravnik uspešnost uravnavanja krvnega sladkorja oceni z glikiranim hemoglobinom (HbA1c), in sicer za obdobje zadnjih dveh do treh mesecev; pregleda tudi vaš dnevnik samokontrole oziroma zapise v merilniku oziroma senzorskem sistemu za merjenje krvnega sladkorja. Pri nekaterih vrstah zdravljenja je  pomemben dejavnik uspešnosti tudi pogostost morebitnih hipoglikemij (če jemljete zdravila, pri katerih je njihov pojav verjetnejši).

O krvnem tlaku

Za večino oseb s sladkorno boleznijo, ki imajo tudi povišan krvni tlak (arterijsko hipertenzijo), je ciljna vrednost, izmerjena v ambulanti, pod 140/80 (medtem ko so ciljne vrednosti doma nižje).

Za potrditev diagnoze in spremljanje urejenosti krvnega tlaka so potrebne meritve, opravljene na sedem zaporednih dni. Tlak izmerite:

• zjutraj in zvečer po 5-minutnem počitku,
• sede,
• vedno opravite dve meritvi v razmaku minute ali dveh, in to preden vzamete zdravila za uravnavanje tlaka.

Priporočljivo je, da pol ure pred merjenjem ne jeste, ne pijete kave ali alkohola in ne kadite. »Krvni tlak doma« je povprečje vseh meritev od drugega do sedmega dne, meritev prvega dne ne upoštevamo.

Kako pravilno merimo krvni tlak (najustreznejša je meritev na nadlahti):

1. Krvni tlak merimo v mirovanju, po vsaj petih minutah počitka.
2. Merimo ga sede, hrbet naj bo naslonjen, stopala na tleh, noge niso prekrižane.
3. Roka, na kateri merimo krvni tlak, naj bo sproščena.
4. Manšeto namestimo na sredino nadlahti v višini srca, vedno na isti roki.
5. Med merjenjem ne govorimo.
6. Krvni tlak je treba izmeriti dvakrat, med merjenjema naj bo premor, dolg minuto ali dve.

O holesterolu

Ciljne vrednosti »slabega« holesterola (LDL) vam bo zdravnik določil individualno glede na vaše laboratorijske izvide in zdravstveno stanje. Pomembno je, da ste pri doseganju in nato vzdrževanju  priporočenih vrednosti dosledni, saj tako lahko nastanek maščobnih oblog v žilah preprečite ali upočasnite. Pri številnih ljudeh tega sicer ni mogoče doseči samo s spremembami življenjskega sloga, zato je praviloma potrebno tudi zdravljenje z zdravili za zniževanje holesterola. Tista, ki jih uporabljamo najpogosteje, poleg zniževanja holesterola tudi ščitijo žile.

Podobno kot so posamezniku prilagojene ciljne vrednosti, to velja tudi za samo zdravljenje. A cilj je enak za vse, in sicer nizke vrednosti holesterola, saj pomenijo manj maščobnih oblog v žilah, s tem pa manjše tveganje za zamašitve in krvne strdke ter za resne srčno-žilne zaplete, kot sta srčni infarkt in možganska kap.

Zdravljenje

Sladkorno bolezen v največji meri zdravite sami. Medtem ko pri tipu 1 že od samega začetka ne gre brez inzulina, pa pri sladkorni bolezni tipa 2 zdravil v prvih letih morda niti ne boste potrebovali.

• Zdravljenje brez zdravil (strokovno »nefarmakološko zdravljenje«)

Temelji na zdravem življenjskem slogu, ki ima ugoden vpliv ne samo na ustrezne vrednosti krvnega sladkorja, pač pa tudi na krvni tlak in holesterol ter na splošno počutje. Vključuje:

• zdravo in uravnoteženo prehranjevanje,
• zadostno telesno dejavnost,
• primerno telesno težo (pri čezmerno težkih in debelih je priporočeno znižanje kilogramov za vsaj 5 odstotkov in jo nato njihovo dosledno vzdrževanje),
• opustitev kajenja, čezmernega pitja alkoholnih pijač ali jemanja drugih kemičnih substanc,
• skrb za ravnovesje med delom, počitkom in spanjem ter
• obvladovanje stresa.

Ker trebušna slinavka z leti postaja vse bolj upehana, našteto sčasoma ne zadošča več, zato uvedba zdravil postane neizogibna.

• Zdravljenje z zdravili (strokovno »farmakološko zdravljenje«)

Zaradi omenjene slabitve delovanja trebušne slinavke sčasoma postane nujnost. Samo zdrav življenjski slog namreč ne učinkuje več, a pomembno je, da kljub zdravilom ostane stalnica in vaš zvesti spremljevalec.

Zdravljenje ponavadi najprej začnemo s tabletami; ko se z napredovanjem sladkorne bolezni delovanje trebušne slinavke še dodatno izčrpava, pa je treba uvesti zdravila v obliki injekcij (tudi inzulin), ki jih osebe s sladkorno boleznijo vbrizgajo v podkožje.

Kako delujejo zdravila?

Zdravila vrednost krvnega sladkorja znižujejo oziroma uravnajo na različne načine. Delujejo lahko:

• na trebušno slinavko (da izloči več inzulina),
• na jetra (da se v njih prepreči prevelika tvorba krvnega sladkorja),
• na mišice (da se v njih porabi več sladkorja iz krvi),
• na ledvice (da povečajo izločanje krvnega sladkorja v seč) ali
• prek kompleksnega sistema drobnih molekul, ki učinkujejo na več organskih sistemov.

Zdravnik pri izbiri načina zdravljenja upošteva vaše vrednosti krvnega sladkorja in glikiranega hemoglobina (ki razkriva povprečja vrednosti krvnega sladkorja v zadnjih dveh oziroma treh mesecih), morebitne simptome povišanega krvnega sladkorja ter spremljajoče bolezni, če jih imate. Predpiše vam lahko eno zdravilo ali kombinacijo več vrst zdravil iz različnih skupin.

Zdravljenje z inzulinom

Inzulin je po navadi naslednji korak v zdravljenju; uvedemo ga, ko trebušna slinavka ne zmore več proizvajati dovolj inzulina ali ga telo ne porablja učinkovito, druga zdravila pa ne učinkujejo več.

Spomnimo: inzulin, ki ga proizvaja trebušna slinavka, omogoča, da glukoza iz krvi vstopi v celice; deluje namreč kot nekakšen »ključ«, ki odpre vrata celic. Pri sladkorni bolezni ta mehanizem ne deluje ustrezno – inzulina je premalo ali pa ga telo ne more učinkovito uporabiti, zato glukoza ostaja v krvi, njene vrednosti pa so povišane.

Pri tej obliki zdravljenja vbrizgani inzulin deluje kot nadomestek za tistega, ki ga vaše telo ne proizvaja več v zadostni količini. Omogoča, da glukoza iz krvi laže vstopa v celice, s čimer pomaga znižati njene povišane vrednosti in preprečuje kronične zaplete sladkorne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, okvare oči, ledvic in živčevja.

Poznamo več vrst inzulina, ki se med seboj razlikujejo glede na trajanje delovanja. Zdravljenje je prilagojeno vašim navadam in življenjskemu slogu – in na to zdravljenje boste dobro pripravljeni oziroma opremljeni z veliko znanja. Na voljo je namreč edukacijski program INZULIN, tudi za vaše svojce, ki je med drugim namenjen:

• razumevanju, da inzulin ni kazen za neupoštevanje zdravnikovih priporočil,
• ravnanju z merilnikom oziroma s senzorjem za merjenje krvnega sladkorja,
• ukrepanju ob različnih vrednostih krvnega sladkorja,
• vbrizgavanju in prilagajanju odmerkov inzulina,
• razumevanju ciljnih vrednostih krvnega sladkorja,
• prilagoditvi prehrane in prehranskih vzorcev,
• hipoglikemiji,
• hiperglikemiji in ukrepih, da se ji izognemo,
• ravnanju ob praznikih, boleznih, potovanjih, cepljenih in drugi preventivi, da se izognete zapletom.

 Kaj lahko naredite sami?

• Pri zdravniku ali edukatorju preživite le nekaj ur na leto, večino časa pa za svoje zdravje skrbite sami. Zato je pomembno, da dobro poznate svojo bolezen in veste, kako lahko zanjo skrbite vsak dan. Pri vsakodnevni skrbi za sladkorno bolezen je pomembno:
• da dobro poznate svojo bolezen,
• da razumete načine zdravljenja,
• da poznate in upoštevate prehranska priporočila,
• da redno vključujete gibanje v vsakdan,
• da poskrbite za dovolj spanja, počitka in razvedrila,
• da spremljate vrednosti krvnega sladkorja, krvnega tlaka in maščob v krvi ter dosegate cilje zdravljenja,
• da se redno udeležujete priporočenih pregledov pri zdravniku oziroma drugih zdravstvenih strokovnjakih ter opravite priporočene preglede oči, nog in ledvic.

 Ambulantna oskrba

Po potrditvi diagnoze boste tako kot vse osebe s sladkorno boleznijo potrebovali redno ambulantno oskrbo, ki jo izvaja ustrezno usposobljen zdravstveni tim. Ta vključuje:

• meritev krvnega tlaka in srčne frekvence,
• meritev telesne teže in višine,
• določitev krvnega sladkorja,
• določitev glikiranega hemoglobina (HbA1c),
• pregled urina,
• pregled dnevnika samokontrole, izpisa iz merilnika oziroma pregled odčitkov senzorja.

Enako pomembni so presejalni pregledi za zgodnje odkrivanje kroničnih zapletov:

• enkrat na leto: celovit pregled nog (tudi stopal), ocena delovanja ledvic ter ravni holesterola,
• enkrat na dve leti: slikanje očesnega ozadja.

Gre za meritve krvnega sladkorja, ki jih osebe s sladkorno boleznijo opravljajo same oziroma, če tega niso sposobne, njihovi svojci oziroma bližnji.

Samokontrola, za katero sta na voljo merilnik ali senzorski sistem, je še zlasti pomembna na začetku zdravljenja, ko vpliva dejavnikov, kot so prehrana, gibanje, stres, zdravila itd. na krvni sladkor še ne poznate, boste pa prav z meritvami dobili povratno informacijo o njihovem vplivu na vaše vrednosti.

Zaradi varnosti je samokontrola nujna pri vseh, ki se zdravijo z inzulinom. Izmerjene vrednosti namreč omogočajo samostojno ukrepanje s prilagajanjem prehrane, telesne dejavnosti in odmerkov inzulina, hkrati pa lahko meritve – a le tiste, opravljene z merilnikom – razkrivajo tudi morebitno hipoglikemijo.

Ker je merjenje krvnega sladkorja vsaj za večino oseb s sladkorno boleznijo del vsakdanjega življenja in da bi s samokontrolo lahko dosegali cilje zdravljenja, je pomembno, da se vključite v ustrezne edukacijske programe (delavnica S sladkorno boleznijo skozi življenje v centrih za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojnih centrih ter program Tabletka v diabetoloških timih).

Zakaj je to pomembno? Zato, da boste razumeli pomen meritev in ukrepov, temelječih na meritvah, ter se dogovorili, kako in kdaj meritve opravljati. Brez teh znanj in védenj samokontrola lahko predstavlja stres ter pomeni breme za duševno zdravje in nasploh, zato ne bi prispevala k doseganju ciljev samokontrole, prej obratno.

Na vsak pregled prinesite zabeležene izmerjene vrednosti krvnega sladkorja, denimo v dnevniku samokontrole oziroma v čitalniku ali telefonski aplikaciji (rezultati senzorja). To omogoča vpogled v dejanske vrednosti vašega krvnega sladkorja in s tem učinkovito prilagajanje zdravljenja.

Na podlagi samokontrole je mogoče načrtovati ukrepe in spremljati njihovo uspešnost. Tole je le nekaj primerov:

• parne meritve: meritve pred obrokom ter dve uri po njem omogočajo oceno ustreznosti sestave obroka;
• meritve za vrednotenje učinkov telesne dejavnosti: meritve pred telesno dejavnostjo in po njej omogočajo oceno vpliva gibanja na glikemijo;
• tridnevni profil: gre za celovitejši pregled z meritvami na tri zaporedne dneve, in sicer pred vsemi glavnimi obroki ter dve uri po njih (lahko tudi beleženje sestave in količine obrokov). Vrednotimo koncentracijo glukoze na tešče, pred obroki, poraste sladkorja po obrokih in absolutne vrednosti. Ob zdravljenju z inzulinom so včasih potrebne še dodatne meritve (npr. pred spanjem/ob 22-ih, opolnoči, med 2. in 3. uro ponoči);
• meritve ob težavah: meritve, opravljene takrat, kadar posameznik čuti težave, ki bi lahko bile povezane s hipoglikemijo, ter meritve, kadar hipoglikemijo pričakuje, pomagajo hipoglikemijo zaznati pravočasno oziroma jo preprečiti.

Ne glede na vrsto sladkorne bolezni, ki jo imate, je zdravo in uravnoteženo prehranjevanje izjemnega pomena. Brez skrbi – ne gre za revolucijo. Izhaja naj iz vaših siceršnjih prehranjevalnih navad, želja, kulturnih značilnosti, finančnih zmožnosti in pripravljenosti navade spremeniti oziroma prilagoditi – brez prisile, saj bodo le tako lahko postale samoumevna spremljevalka vsakdana.

Oseba s sladkorno boleznijo tipa 2 potrebna znanja in veščine dobi v centru za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojnem centru v zdravstvenem domu; med številnimi delavnicami sta dve neposredno povezani s sladkorno boleznijo tipa 2 (Sladkorna bolezen tipa 2, S sladkorno boleznijo skozi življenje).

Prehrana naj bo zdrava in raznolika, za mnoge dobra novica pa je, da priporočila, namenjena osebam s sladkorno boleznijo, besede dieta ne poznajo več. Nobeno živilo torej ni prepovedano, a nekaj zakonitosti kljub temu velja, njihova rdeča nit pa: hrana naj bo bogata s hranili, porcije pa primerno velike. To namreč pomaga:

• uravnavati krvni sladkor, krvni tlak in holesterol,
• vzdrževati zdravo telesno težo,
• odložiti oziroma preprečiti zaplete, ki so lahko posledica sladkorne bolezni.

Nekaj temeljnih smernic prehrane pri sladkorni bolezni:

• nobeno živilo ni prepovedano,
• pomembnejša kot izbor živila je količina,
• pijte vodo in nesladkan čaj namesto sladkih pijač ali alkohola,
• lakoto potešite predvsem z zelenjavo in drugimi nizkokaloričnimi živili,
• zelenjava naj »zasede« pol krožnika in naj bo – če je le možno – del vsakega obroka,
• večina škrobnih izdelkov naj bo zaradi visoke vsebnosti vlaknin polnozrnatih,
• pusto meso naj ima prednost pred mastnim in predelanim (pred denimo salamami, hrenovkami, paštetami …),
• priporočljiva je hrana z malo ali nič dodanega sladkorja, s čim manj maščob in soli,
• na porast krvnega sladkorja najbolj vplivajo ogljikovi hidrati (škrob, sladkorji),
• maščobe in beljakovine na krvni sladkor ne vplivajo (če so količine priporočene), vplivajo pa na hitrost presnove,
• čim več hrane naj bo surove; med načini priprave pa je najbolj priporočljivo kuhanje, nato dušenje, medtem ko naj bo cvrtje izjema.

Če strnemo: opisane smernice jasno sporočajo, da se vam kljub sladkorni bolezni tipa 2 še zdaleč ni treba vsemu odreči.

Skupine živil

•  Zelenjava

Zaradi nizke vsebnosti ogljikovih hidratov in posledično majhnega vpliva na porast krvnega sladkorja naj bo vaš prvi izbor. Količinsko je ni treba omejevati – nasprotno, skušajte jo vključiti v prav vsak obrok; če je le možno, naj predstavlja polovico tistega, kar pojeste za kosilo/večerjo, po njej pa posezite tudi za malico (če ste je vajeni). Stročnice, kot so fižol v zrnu, bob, leča, čičerika, grah, koruza, so resda škrobna živila in imajo zato večji vpliv na krvni sladkor, a so pomemben vir beljakovin in prehranskih vlaknin in zato priporočljive. Glede krompirja pa: je sicer zelenjava, vendar vsebuje toliko ogljikovih hidratov, da ga v povezavi s prehrano pri sladkorni bolezni uvrščamo med škrobna živila.

• Škrobna živila / ogljikovi hidrati

V primerjavi z beljakovinami in maščobami povzročajo naglo zvišanje krvnega sladkorja, zato naj bo njihova količina v vsakem posameznem obroku nadzorovana, hkrati pa svetujemo, da obroke, sestavljene samo ali pretežno iz škrobnih živil, opustite.

Viri ogljikovih hidratov so vsi izdelki iz vseh vrst žit, krompir, stročnice, sadje, mleko, jogurt in preostali mlečni izdelki, manjšo količino ogljikovih hidratov pa najdemo tudi v zelenjavi. Vsa omenjena živila (razen mlečnih izdelkov) so sicer tudi vir prehranskih vlaknin.

Glede na sestavo ogljikove hidrate delimo na enostavne in sestavljene. V večji meri so priporočljivi tisti v obliki škroba in preostali sestavljeni ogljikovi hidrati, medtem ko naj enostavni sladkorji predstavljajo le manjši del vaše prehrane. Ni nepomembno, da se presežek zaužitih ogljikovih hidratov v organizmu kopiči kot maščoba, poleg tega je prevelik vnos tudi eden izmed razlogov za povišano raven trigliceridov v krvi.

Če strnemo: škrobna živila lahko uživate pri vsakem obroku, vendar pa je količina odvisna od energijskih potreb posameznika. Stročnice so priporočljive kot vir ogljikovih hidratov, rastlinskih beljakovin in pomemben vir prehranskih vlaknin.

• Sadje

Sadje je res bogato s prehranskimi vlakninami, a žal tudi z ogljikovimi hidrati (sladkorjem). Čeprav je ta naravno prisoten, vseeno vpliva na porast sladkorja v krvi. Zato sokove nadomestite z vodo, suho, zelo zrelo in tropsko sadje (te vrste imajo sladkorja največ) pa uživajte previdno in v res zelo majhnih količinah. Pri zagotavljanju vitaminov in mineralov naj glavno vlogo prevzame zelenjava.

Pri sadju metoda pesti (torej prikazovanja ustrezne količine sadja) pogosto odpove, saj je vsebnost ogljikovih hidratov pogosto prevelika (odvisno od vrste sadja). Zato bodite nekoliko previdni, sadje pa, če je le mogoče, zamenjajte z zelenjavo. In še: sveže sadje naj ima prednost pred smoothiejem ali naravnim sokom (pri obeh je namreč rast krvnega sladkorja hitrejša).

• Mleko in mlečni izdelki

So priporočljivi, če so brez dodanega (!) sladkorja, zato nasvet: izbirajte navadne jogurte namesto sadnih. Če upoštevate priporočene količine, vsebnost maščob v mleku ne vpliva niti na krvni sladkor niti na maščobe v krvi.

Dobro je vedeti: na deklaraciji boste sicer zasledili, da mleko vsebuje sladkor – drži, a gre za naravni sladkor – laktozo.

• Meso in mesni izdelki

So bogati z beljakovinami; te se med presnovo razgradijo v aminokisline in po zaužitju na gibanje sladkorja v krvi ne vplivajo – seveda če zaužijete tako primerno količino mesa oziroma mesnega izdelka kot tudi primerno vrsto, in sicer pusto meso z nizko vsebnostjo maščob, pri mesninah pa take, ki so iz kosa mesa in brez dodanih maščob (kuhan pršut, puste šunke, ribe v lastnem soku). Suhi trajni mesni izdelki in večina poltrajnih vsebuje previsok delež maščob (kar povzroča zapoznelo rast krvnega sladkorja in prevelik energijski vnos) ter tudi veliko soli (ki zvišuje krvni tlak).

Velja ponoviti: raje izberite rastlinske vire beljakovin (npr. fižol, leča itd.), a bodite pozorni, da ne presežete priporočene količine ogljikovih hidratov na obrok.

• Olje, maslo in druga živila, bogata z maščobami

So najbolj kalorična med hranili, 1 g maščob namreč vsebuje 9 kcal. Maščobe ne vplivajo na porast krvnega sladkorja, vendar pod pogojem, da jih uživamo v priporočenih količinah.

Uživanje maščob je del zdrave in uravnotežene prehrane, če sta primerni tako količina (ki je najpogostejši razlog za preveliko telesno težo) kot tudi sestava (izogibajte se nasičenim in trans maščobnim kislinam).

Oreščki in semena so zdrav vir maščob, vendar naj bo vnos količinsko omejen (peščica oziroma zaprta dlan).

• Sladice in sladkor

Pri sladkorni bolezni uporaba sladkorja nikakor ni prepovedana, naj pa bo omejena: ne pozabite, da poleg sladkorja, ki ga dodajamo med pripravo hrane, na raven krvnega sladkorja vplivajo tudi naravni sladkorji v hrani (sadje, mleko …).

Umetna sladila za osebe s sladkorno boleznijo niso priporočljiva.

• Alkohol

Pitje alkohola je odsvetovano, saj ima dokazane škodljive učinke na telo, skušajte se mu izogniti – tudi ob prazničnih priložnostih.

Za lažjo predstavo količine in sestave obrokov si oglejte spodnje grafike:

Zdrav krožnik in metoda rok: velikost porcij in kombinacijo živil najlaže ponazorimo s krožnikom, na katerem naj polovico zavzame zelenjava, četrtino škrobna živila in preostalo četrtino beljakovine. Dopolnimo ga še z metodo rok – in sicer pesti, dlani, palca in odprte dlani, ki prikazujejo količino posamezne vrste živila oziroma hranil (zelenjava, sadje, maščobe, beljakovine, škrob).

Pet pomembnih: hrana naj bo nepredelana, lokalna in sezonska, če je le mogoče, naj jo posameznik pripravi doma, pri čemer upošteva tudi ustrezne količine.

Več informacij, tudi o prehrani, najdete v dokumentu Priporočila o prehrani in telesni dejavnosti ob sladkorni bolezni tipa 2.

Telesna dejavnost naj ne glede na vrsto sladkorne bolezni postane del vašega življenja. Redno gibanje namreč ugodno vpliva tako na telesno kot duševno zdravje. Ni treba, da gre za intenzivno vadbo – pomembno je, da se gibate čim bolj redno. Naj bo to sprehod, plavanje, kolesarjenje, delo na vrtu, opravki ali preproste vaje (za moč) doma – vsako gibanje šteje. Začnite postopno ter dejavnost glede na vaše želje in zmožnosti stopnjujte.

Prednosti vadbe imajo velik pomen za obvladovanje sladkorne bolezni:

• telesu pomaga učinkoviteje uporabljati inzulin;
• pri tistih, ki se zdravite z inzulinom, lahko redna telesna dejavnost potrebo po njem zmanjša;
• znižuje vrednost krvnega sladkorja tako med vadbo kot še nekaj ur po njej; tako pomaga ohranjati krvni sladkor v ciljnih mejah ter izboljša vrednost glikiranega hemoglobina (HbA1c);
• pomaga zniževati krvni tlak in izboljšuje vrednosti holesterola, s čimer zmanjšuje tveganje za bolezni srca in ožilja ter druge zaplete sladkorne bolezni;
• pomaga pri izgubi telesne mase in vzdrževanju dosežene telesne mase;
• poveča raven energije in izboljša kakovost spanja;
• ugodno vpliva na duševno zdravje – med telesno dejavnostjo se namreč sproščajo endorfini, ki izboljšujejo počutje. Redno gibanje dokazano zmanjšuje stres in pomaga pri slabšem razpoloženju.

Koliko telesne dejavnosti je zadosti oziroma priporočljive?

• od 150 do 300 minut zmerno naporne telesne dejavnosti na teden (oseba s sladkorno boleznijo se zmerno zadiha);
• izvajanje vaj za krepitev mišične moči (vsaj dvakrat na teden);
• telesna dejavnost naj bo enakomerno razporejena prek vsaj treh dni v tednu, med dvema vadbama pa naj ne mineta več kot dva dneva brez telesne dejavnosti;
• za starejše od 65 let so priporočljive vaje za izboljšanje ravnotežja in preprečevanje padcev (vsaj dvakrat na teden);
• pomembno je tudi prekinjanje dolgotrajnejšega sedenja (daljšega od 30 minut) z aktivnimi odmori.

Ob tem velja opozoriti na še nekaj pomembnih dejstev:

• vaša obutev naj bo primerna, priporočeno je tudi, da si pred telesno dejavnostjo in po njej pregledate noge;
• sprehod je priporočljiv za vse, razen če imate rano na stopalu;
• če jemljete zdravila, ki lahko povzročijo hipoglikemijo, je pred telesno dejavnostjo njihov odmerek včasih treba zmanjšati ali pa zaradi preprečevanja hipoglikemije zaužiti dodaten obrok hrane.

Navkljub priporočilom, povezanim s telesno dejavnostjo, pa za nekatere skupine oseb s sladkorno boleznijo veljajo omejitve. Posvetujte se z zdravnikom, če imate:

• večje tveganje za prikrito bolezen srca,
• koronarno ali periferno arterijsko bolezen,
• izrazito neurejeno arterijsko hipertenzijo,
• napredovalo diabetično retinopatijo,
• zmanjšano občutljivost stopal zaradi tveganja za nastanek razjed,
• avtonomno nevropatijo ali
• če ste prestali lasersko zdravljenje in nekatere oftalmološke posege.

Še nekaj smernic, povezanih z zdravim življenjskim slogom

O telesni dejavnosti:

• priporočeno količino telesne dejavnosti je mogoče doseči ne le z rekreacijo oziroma s športom, pač pa tudi z vsakodnevnimi dejavnostmi, tudi z na primer domačimi opravili;
• zaradi ugodnih učinkov telesne dejavnosti je vredno poiskati takšno, ki vam je všeč, je varna in prilagojena vaši telesni pripravljenosti;
• če telesne dejavnosti niste vajeni, začnite postopno, na primer z 10 minutami na dan v enem kosu, nato pa jo sčasoma izvajajte pogosteje, dlje in intenzivneje (vsaj 30 minut na dan);
• še zlasti priporočljivo je gibanje v naravi (če je le mogoče).

O spanju:

• kakovosten spanec je zelo pomemben, priporočljivo je od 7 do 9 ur spanja na dan (za stare od 18 do 64 let) oziroma od 7 do 8 ur na dan (za starejše od 65 let);
• skušajte vzpostaviti rutine in okolje, ki spodbujajo urejeno spanje – in sicer večino v temnem delu dneva;
• pred spanjem se izogibajte izpostavljenosti močni svetlobi, uporabi zaslonov, zmerno do visoko naporni telesni dejavnosti, pa tudi kofeinu, nikotinu, alkoholu in večjim obrokom hrane;
• izogibajte se tudi daljšim (30 minut in več) ter nenačrtovanim dremežem čez dan;
• prostor, v katerem spite, naj bo zatemnjen, tih, nekoliko hladnejši od preostalih prostorov in prezračen.

Oglejte si posnetek s preprostimi vajami, ki jih lahko izvede prav vsak.

Posnetke posamičnih vaj si lahko ogledate tukaj.

Več informacij, tudi o telesni dejavnosti, najdete v dokumentu Priporočila o prehrani in telesni dejavnosti ob sladkorni bolezni tipa 2.

Življenje s sladkorno boleznijo ne vpliva le na telesno zdravje, temveč tudi na duševno počutje. Le če zanj skrbimo, je kljub sladkorni bolezni moč živeti kakovostno. Psihična obremenitev je zaradi narave bolezni in načina zdravljenja pogosto večja, duševne motnje se zato pojavljajo pogosteje, kar pa negativno vpliva na posameznikovo siceršnje sodelovanje v skrbi za sladkorno bolezen.

Če doživljate različna čustva, kot so jeza, strah, žalost, in psihične obremenitve, je to povsem naravno. Spremljanje krvnega sladkorja, jemanje inzulina oziroma drugih zdravil, načrtovanje obrokov, redna telesna dejavnost itd., namreč vsaj na začetku pomenijo veliko dodatnega razmišljanja in odločitev. Pri nekaterih se zato lahko pojavijo utrujenost, občutek preobremenjenosti, stres ali čustvena izčrpanost.

Bodite pozorni tako na svoje občutke kot tudi na duševno počutje. Čeprav je lahko težko, se pogovorite z ljudmi, ki so vam blizu; če občutite večjo ali dlje časa trajajočo stisko in se z vsem težje soočate sami, kar je prav tako naravno, pa se obrnite na zdravstvenega strokovnjaka, strokovnjaka za duševno zdravje ali na center za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojni center , kjer so vam na voljo delavnice s področja krepitve duševnega zdravja, na primer, Tehnike Sproščanja, Spoprijemanje s stresom, Spoprijemanje s tesnobo in Spoprijemanje z depresijo, Zdravi odnosi. Prevelika čustvena obremenjenost lahko poveča stres in lahko prispeva k večjim težavam v duševnem zdravju, kar pa vpliva tako na kakovost življenja kot tudi na krvni sladkor.

• Stres

Stres je sicer del vsakdana, vendar je lahko ob sladkorni bolezni še zlasti obremenjujoč. Poleg tega lahko vpliva tudi na vrednosti krvnega sladkorja. Pomembno je, da znake stresa prepoznate in poiščete načine za njegovo obvladovanje. V veliko pomoč so redna telesna dejavnost, sprostitvene tehnike, dovolj spanja in pogovor.

• Depresija

Občutki žalosti ali brezvoljnosti so naravni spremljevalci sladkorne bolezni – a zgolj na začetku. Če trajajo dlje časa in vplivajo na vaše vsakdanje življenje, gre lahko za depresijo. Tveganje zanjo je pri osebah s sladkorno boleznijo večje, zato: če opazite vedenje in znake, ki ne minejo, se pogovorite z zdravstvenim strokovnjakom.

• Strah pred hipoglikemijo

Nekateri ljudje, ki se zdravijo z inzulinom, zaradi negativnih izkušenj, povezanih s hipoglikemijo (prenizko vrednostjo krvnega sladkorja), razvijejo strah pred njo – zato se oborožite z vsem znanjem o tem, kako hipoglikemijo preprečiti (dobite ga v procesu edukacije), na voljo pa vam je tudi pogovor z zdravstvenim timom.

• Čustva in hrana, prehranjevanje

Čustva lahko vplivajo tudi na prehranjevanje. Ljudje smo različni, nekateri ob stresu jedo več, drugi izgubijo apetit. Pomembno je, da se s hrano ne tolažite in – po drugi strani – da vas povečana osredotočenost na prehrano, telesno maso ali telesno podobo ne vodi v nezdrav odnos do hrane oziroma do motenj hranjenja. Tudi tu je pomembno: če opažate takšne težave pri sebi, poiščite pomoč strokovnjaka.

Hipoglikemija je strokovni izraz za stanje, ko je vrednost krvnega sladkorja prenizka. Pojavlja se pri zdravljenju z nekaterimi vrstami zdravil, predvsem z inzulinom, medtem ko je pri osebah, ki ne prejemajo zdravil, prenizek krvni sladkor izjemno redek pojav in ni povezan s sladkorno boleznijo.

Nihanja vrednosti krvnega sladkorja so sestavni del vsakdana; vsak posameznik s sladkorno boleznijo – in enako velja za vas – ima svoj ciljni razpon vrednosti krvnega sladkorja, ki ga je določil skupaj z zdravstvenim timom. Vaš cilj je krvni sladkor vzdrževati v tem začrtanem območju, saj to pomaga zmanjševati tveganje za zaplete sladkorne bolezni.

Če se zdravite z inzulinom, je ne glede na tip sladkorne bolezni pomembno, da vrednosti sladkorja spremljate redno. Če se te gibljejo znotraj ciljnega območja, nihanja niti ne boste opazili, če pa padejo niže, torej pod ciljni razpon, pa je nujno ukrepanje, torej vrnitev vrednosti krvnega sladkorja v vaše »varno« območje. Zdravljenje hipoglikemije je nujno, saj je nevarna – izklopi namreč vir energije za celotno telo, še zlasti možgane. Posledice neukrepanja se stopnjujejo od neprijetnih do življenjsko nevarnih stanj.

Kako prepoznamo hipoglikemijo?

• pojavijo se za nizek krvni sladkor značilne težave (glejte okvirček),
• izmerjena vrednost krvnega sladkorja je nižja od 4,0 mmol/l,
• težave se končajo po zaužitju ogljikovih hidratov (sladkorja).

Značilne težave nizkega krvnega sladkorja so:

• bledica,
• tresenje,
• potenje, mrzlica ali hladna lepljiva koža,
• lakota,
• hitro bitje srca.

Če ne ukrepamo pa se pojavijo:

• razdražljivost, občutek živčnosti ali tesnobe, zmedenost,
• omotica ali občutek vrtoglavice, težave s koordinacijo,
• šibkost in pomanjkanje energije,
• zamegljen ali oslabljen vid,
• mravljinčenje ali odrevenelost delov telesa,
• zaspanost in
• izguba zavesti.

Zaradi opisanega je pomembno, da poleg vas tudi vaši svojci oziroma bližnji dobro poznajo tako znake hipoglikemije, ki so za vas tipični, kot tudi načine njene prekinitve. Zakaj bližnji ali svojci? Zato, da bi vas – če bi bilo treba – na znake opozorili in vas spodbudili k ukrepanju (od merjenja sladkorja do zaužitja hrane), s tem pa pomagali preprečiti hudo hipoglikemijo.

Blago hipoglikemijo prekinemo:

• z zaužitjem od 15 do 20 gramov ogljikovih hidratov (glejte okvirček), najbolj priporočljivo v obliki tablet glukoze ali saharoze oziroma raztopine;
• učinkovita je tudi hrana, ki vsebuje glukozo (sok, med);
• 15 minut po zaužitju vnovič izmerite krvni sladkor; če je vrednost takrat še vedno nižja od 4 mmol/l, zaužijte dodatnih od 15 do 20 gramov ogljikovih hidratov;
• v uri po hipoglikemiji zaužijte mešan obrok hrane (sestavljen iz ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob) ali pa dodatnih od 15 do 20 gramov ogljikovih hidratov ter beljakovin.

15 gramov ogljikovih hidratov:

• 15 gramov glukoze v obliki glukoznih tablet (3–4 glukozne tablete)
• 3 čajne žličke ali 3 vrečke (po 5 g) sladkorja, raztopljenega v vodi
• glukozni gel (ena tuba ali vrečka s 15 g glukoze)
• 1,5–2 dcl sadnega soka
• 1 velika žlica (15 ml) medu

Hudo hipoglikemijo (ko je človek blizu nezavesti ali nezavesten) prekinemo:

Če je oseba še pri zavesti in ocenimo, da zagotovo lahko požira (kar prepoznamo po zmožnosti razločnega (!) govorjenja):

• naj zaužije 20 gramov ogljikovih hidratov (glej okvirček), najbolje v obliki glukoznih tablet. Po 15 minutah vnovič določimo koncentracijo glukoze v krvi in če je ta nižja od 4 mmol/l, naj zaužije dodatnih od 15 do 20 gramov ogljikovih hidratov.

Če je oseba nezavestna:

• če smo vešči, uporabimo nosno pršilo ali injekcijo glukagona; če se oseba ove, naj zaužije obrok, npr. cel kos kruha in 2 dl mleka,
• sicer pokličemo 112.

Če prejemate zdravila z večjim tveganjem za pojav hipoglikemije, je priporočljivo opraviti izobraževanje o vzrokih, predvidevanju in preprečevanju ter prepoznavanju hipoglikemij, pa tudi o pravilnem ukrepanju (npr. delavnica S sladkorno boleznijo skozi življenje, če sladkorno bolezen zdravite v timu družinske medicine, oziroma programa TABLETKA in INZULIN, če se zdravite v diabetološkem timu).

Nezavedanje hipoglikemije

Je pojav, značilen za zelo redke osebe s sladkorno boleznijo (praviloma z dolgotrajno sladkorno boleznijo tipa 1), pri katerem se hipoglikemija lahko pojavi brez kakršnihkoli opozorilnih simptomov. Če je nezavedanje hipoglikemije značilno za vas, sami ne morete prepoznati, kdaj je vaš krvni sladkor prenizek, zato tudi ne veste, da je čas za ukrepanje. To povečuje tveganje za hudo hipoglikemijo, kar lahko povzroči zmedenost, izgubo zavesti, napade krčev in lahko celo ogrozi življenje.

Zato je pomembno, da še pogosteje spremljate svoj krvni sladkor in ga tudi »razumete«, pa tudi, da se za prepoznavo hipoglikemije naslonite na druge.

Velja ponoviti, da je cilj zdravljenja sladkorne bolezni tudi čim manjša pojavnost hipoglikemij. Nujno je, da jih znate predvideti in preprečiti oziroma, če se že zgodijo, zgodaj zaznati.
Zato so pomembne pravočasne meritve sladkorja z merilnikom oziroma spremljanje odčitkov na senzorju. Zdravnik vas bo ob vsakem pregledu vprašal, kako pogosto doživljate hipoglikemije in – če so te pogoste – prilagodil zdravljenje ter vas napotil na osvežitev znanja, razumevanja in veščin, povezanih s hipoglikemijami (edukacijo).

Hiperglikemija je stanje, ko je vrednost sladkorja v krvi previsoka. V ožjem pomenu gre za vsako zvišanje nad normalno raven, vendar pa pri sladkorni bolezni o hiperglikemiji govorimo, kadar so vaše vrednosti krvnega sladkorja izrazito nad vašim ciljnim razponom.

V nadaljevanju navajamo nekaj možnih vzrokov:

• če imate sladkorno bolezen tipa 1, ste si morda pozabili vbrizgati odmerek inzulina ali pa potrebujete večjega,
• če imate sladkorno bolezen tipa 2, morda niste jemali zdravil za sladkorno bolezen v skladu z navodili ali pa je treba spremeniti odmerke oziroma vrsto(e) zdravil,
• uživate prevelike količine ogljikovih hidratov,
• ste manj telesno dejavni,
• doživljate stres,
• ste bolni (npr. prehlad, gripa, bakterijska okužba, druge bolezni).

Kakšne težave povzroča dlje časa trajajoča hiperglikemija?

Na začetku gre za:

• izrazito žejo,
• utrujenost in pomanjkanje energije,
• pogosto uriniranje,
• zamegljen vid,
• težave s koncentracijo in
• spremembe vedenja (najpogosteje za razdražljivost).

Poznejši simptomi:

1. Kadar jo spremlja izrazito pomanjkanje inzulina, kar povzroči zakisanost telesa (praviloma pri sladkorni bolezni tipa 1), se pojavijo:

• slabost in bruhanje,
• po ketonih (oziroma sadno) dišeč dih,
• zasoplost,
• suha usta,
• bolečine v trebuhu,
• zmedenost in
• koma.

2. Kadar jo spremlja izrazita izsušenost telesa (praviloma pri sladkorni bolezni tipa 2), pa gre za:

• izrazito suha usta in druge sluznice,
• zmedenost in
• komo.

Kaj lahko naredite ob visoki ravni krvnega sladkorja?

Prvi pravilo je: če so vaše vrednosti krvnega sladkorja ves čas ali pretežno nad ciljnimi, se posvetujte z zdravstvenim timom. Zdravnik bo morda ocenil, da imate neko drugo hkratno bolezen, ki potrebuje ukrepanje, najpogosteje gre za okužbe. Izključeno tudi ni pričakovano slabšanje delovanja trebušne slinavke, zaradi česar potrebujete drugo vrsto zdravil ali drugačen odmerek. Možni so tudi zdrsi v prehrani, zato je ob vašem siceršnjem zdravljenju priporočljiva osvežitev znanja, razumevanja in veščin o primerni prehrani. Obstajajo še drugi možni razlogi, a pomembno je, da skupaj z zdravstvenim timom oblikujete načrt, ki vam bo omogočal učinkovito nadziranje ravni krvnega sladkorja.

Visok krvni sladkor lahko včasih znižate z zmerno telesno dejavnostjo. Če imate sladkorno bolezen tipa 1,  bodite pozorni na vrednost, višjo od 13 mmol/l; če naraste prek 15, pa morate najprej preveriti morebitno navzočnost ketonov v urinu oziroma previsokih vrednosti v krvi. Ob pozitivnem izvidu se telesni dejavnosti odpovejte. Pri sladkorni bolezni tipa 2 takšnih omejitev praviloma ni.

Razmislite o izbiri živil, ki jih uživate ali morebitnih spremembah. V pomoč je lahko omejitev pri velikostih porcij ali pa sprememba vrste hrane.

Bodite pozorni na vse zgoraj navedeno, opazujte sebe in morebitne spremembe v dotedanjih navadah. Hiperglikemijo je namreč treba zdraviti čim prej, kajti dolgotrajno povišane vrednosti krvnega sladkorja lahko povzročijo zaplete, povezane s sladkorno boleznijo.