O sladkorni bolezni

Sladkorna bolezen (latinsko diabetes mellitus) je skupina presnovnih bolezni, pri kateri je raven glukoze v krvi (krvnega sladkorja) kronično povišana. Pojavi se, kadar trebušna slinavka izloča premalo hormona, imenovanega inzulin, oziroma ga telo ne more dovolj učinkovito uporabljati. Posledično glukoza ne prehaja iz krvi v celice, kjer bi služila kot vir energije, temveč se kopiči v krvi (in presega normalno mejo), kar lahko povzroči okvare in z njimi povezane kronične zaplete.

Gre za resno bolezen, ki lahko prizadene skoraj celotno telo. Čeprav ni ozdravljiva, je z razumevanjem bolezni in njenim učinkovitim obvladovanjem mogoče živeti kakovostno in polno življenje.

Pri osebah s sladkorno boleznijo so ravni glukoze v krvi previsoke. Poglejmo podrobneje, zakaj.

Za pravilno delovanje telo potrebuje energijo, katere glavni vir je glukoza. Ta »nastane« iz ogljikovih hidratov (škrob in sladkorji), ki jih najdemo v hrani, vstopi v krvni obtok in tako potuje do celic.

Da glukoza sploh lahko vstopi iz krvi v celice, skrbi hormon inzulin, ki ga proizvaja trebušna slinavka. Inzulin, povedano preprosto, deluje kot nekakšen »ključ«, ki odpre »vrata« celic in glukozi, torej viru njihove energije, omogoči vstop.

Pri osebah s sladkorno boleznijo ta »ključ« ne deluje, saj – odvisno od vrste – trebušna slinavka inzulina ne proizvaja več (tip 1), ga ne proizvede dovolj (tip 2) ali pa ga telo ne zmore uporabiti učinkovito (tip 2). Tako glukoza ne more vstopiti v celice in ostane v krvi. Njene ravni so zato visoke, kar se – tako pri tipu 1 kot tudi tipu 2 – odraža v:

• izraziti utrujenosti,
• pogostem uriniranju (ker ledvice izločajo glukozo),
• občutku neizmerne žeje (ki je posledica pogostega uriniranja),
• nehotenem hujšanju (četudi oseba redno jé),
• in v zamegljenem vidu.

Dobro je vedeti: Pri sladkorni bolezni tipa 2 se našteti znaki lahko pojavijo, ni pa nujno. Nemalokrat namreč poteka neopazno, brez »opozoril«, ali pa so ta blaga in jih je moč zamenjati. Posameznik za svojo bolezen tako lahko dolgo ne ve, medtem pa povišana vrednost glukoze v krvi že povzroča škodo, zlasti žilam in živcem, kar sčasoma vodi  v kronične zaplete.

Poznamo več vrst sladkorne bolezni. Najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2, ki jo ima do 95 odstotkov vseh oseb s sladkorno boleznijo, med pogostejše pa sodita tudi sladkorna bolezen tipa 1 in nosečnostna sladkorna bolezen. Obstajajo sicer tudi druge vrste, ki nastanejo kot posledica jemanja nekaterih zdravil, operacij, nedohranjenosti, okužb, genetskih sindromov in drugih redkih bolezni.

Vse spodaj opisane vrste so kompleksne in zahtevajo vsakodnevno skrb in »upravljanje bolezni«. Pri tem ne gre za en sam ukrep, pač pa za skupek navad, ravnanj in odločitev – katerih cilj je, da raven sladkorja v krvi ne bi povzročala zapletov.

• Sladkorna bolezen tipa 1

Pri večini oseb gre za avtoimunsko bolezen, pri kateri imunski sistem beta celice v trebušni slinavki (te proizvajajo inzulin) zmotno prepozna kot tujek in jih začne uničevati. Previsok krvni sladkor je torej posledica okvare trebušne slinavke, ki inzulina ne izloča več ali pa ga izloča zelo malo.

Porast krvnega sladkorja pri tej vrsti sladkorne bolezni je hitrejši, težave kmalu postanejo izrazite, zdravljenje pa se že takoj začne z inzulinom in traja vse življenje.

Natančnih razlogov za pojav sladkorne bolezni tipa 1 (še) ne poznamo, a najverjetneje gre za preplet več dejavnikov: že opisane avtoimunske reakcije, genetske nagnjenosti (določeni geni ter bolezen v družini) in okoljskih dejavnikov (virusne okužbe sprožijo avtoimunski odziv). Imajo jo približno 4 odstotki vseh oseb s sladkorno boleznijo.

• Sladkorna bolezen tipa 2

Pri tej vrsti telo inzulina ne uporablja učinkovito, kar imenujemo inzulinska rezistenca. Trebušna slinavka sprva poveča izločanje inzulina, da bi nadomestila zmanjšano občutljivost tkiv nanj, vendar sčasoma ne zmore več proizvajati zadostnih količin inzulina (pravimo, da se upeha), zato se koncentracija glukoze v krvi zviša.

Ta vrsta sladkorne bolezni je močno povezana z dednostjo ter hitrostjo pešanja trebušne slinavke pri posamezniku, zato je značilna za odrasle (pojavlja pa se lahko tudi že med otroki in mladostniki). Porast krvnega sladkorja ni nenaden, nasprotno – pojavi se počasi, in tako lahko bolezen dolga leta ostane neopažena. Upehanost trebušne slinavke sčasoma napreduje, zato se način zdravljenja te vrste sladkorne bolezni spreminja in stopnjuje – in sicer od začetnega zdravega življenjskega sloga do zdravljenja najprej s tabletami in nato z zdravili, ki jih z injekcijo vbrizgamo v podkožje (npr. z inzulinom).

Z zdravim načinom življenja je njen pojav mogoče odložiti v poznejše življenjsko obdobje (ko krvni sladkor še ni povišan ali gre šele za predstopnji sladkorne bolezni tipa 2).

• Nosečnostna sladkorna bolezen

Ta vrsta sladkorne bolezni se pojavi, kadar trebušna slinavka ne zmore proizvesti dovolj inzulina med nosečnostjo, in po porodu izgine. Ob prvem pregledu vsaki nosečnici določijo glukozo v venski krvi na tešče ali glukozo v naključnem vzorcu. Če je glukoza na tešče višja od 5,1 mmol/l, med 24. in 28. tednom nosečnosti opravijo test s sladkano vodo (strokovno imenovan OGTT oziroma oralni glukozno-tolerančni test).

Za zdravljenje nosečnostne sladkorne bolezni je večinoma potrebna prilagoditev prehrane in, kadar je to možno, gibanja, nekatere nosečnice pa potrebujejo inzulinsko terapijo. V Sloveniji jo ima približno 20 odstotkov nosečnic. Nosečnostna sladkorna bolezen po porodu sicer izzveni, vendar je pogosto znanilka, da se z leti lahko razvije sladkorna bolezen tipa 2, ki pa žal ostane.

Z izrazom predstopnja opisujemo stanje, pri katerem je presnova sladkorja v telesu že motena in so njegove vrednosti višje, a vendarle še ne tolikšne, da bi lahko postavili diagnozo sladkorne bolezni tipa 2. V Sloveniji predstopnji sladkorne bolezni odkrivamo na preventivnih pregledih v ambulantah družinske medicine, ki so predvideni za vse prebivalce Slovenije, starejše od 30 let.

Poznamo dve predstopnji:

• mejno bazalno glikemijo, pri kateri gre za mejno povišan krvni sladkor na tešče (njegova vrednost je od 6,1 do 6,9 mmol/l), in
• moteno toleranco za glukozo, ki se odraža kot previsok dvig krvnega sladkorja po zaužitju glukoze. Potrdimo jo s testom s sladkano vodo (strokovno imenovan OGTT oziroma oralni glukozno-tolerančni test), ki previsoko vrednost krvnega sladkorja pokaže v 120. minuti po zaužitju prvega požirka sladkane vode. Vrednost krvnega sladkorja, ki potrjuje moteno toleranco za glukozo, je od 7,8 do 11,0 mmol/l.

Posameznik ima lahko obe predstopnji hkrati; ker znakov oziroma simptomov nimata, povišane stopnje glukoze ostanejo neopažene, če ne opravimo laboratorijskih preiskav.

Zato rešite vprašalnik FINDRISK – namenjen je sicer oceni tveganja za pojav sladkorne bolezni tipa 2, vendar je lahko dobrodošel tudi pri ugotavljanju morebitnih predstopenj.

 Čeprav je pri osebah s predstopnjama tveganje za poznejši razvoj sladkorne bolezni tipa 2 večje, pa še zdaleč ni nujno, da se bo to zgodilo. Prav zato je izjemnega pomena, da predstopnji pravočasno prepoznamo. Z ustreznim ukrepanjem namreč lahko:

• sladkorno bolezen tipa 2 preprečimo,
• ali pa njen razvoj vsaj odložimo na poznejše življenjsko obdobje.

Zato je pomembno pravočasno vnovično določanje krvnega sladkorja, kar omogoča zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni, zaradi večjega tveganja za srčno-žilne bolezni pa je nujno tudi preverjanje krvnega tlaka ter maščob. Povedano drugače: »trojica« (sladkor, tlak in maščobe) mora biti »pod nadzorom«, torej pod mejnimi vrednostmi (ki so določene za vsakega posameznika posebej).

 Dejavniki tveganja so zelo podobni kot pri sladkorni bolezni tipa 2, in sicer:

• čezmerna telesna teža ali debelost ter maščevje okoli pasu, ki je še zlasti nevarno,
• premalo ali nič telesne dejavnosti,
• kajenje in alkoholne pijače,
• višji krvni sladkor pa zelo pogosto spremljata tudi povišana krvni tlak in holesterol.

Na naštete dejavnike lahko vplivate, nasprotno pa na nekatere tudi ne morete. Zato ob diagnozi predstopenj sladkorne bolezni bodite pozorni na:

• sladkorno bolezen tipa 2 pri starših, bratih ali sestrah,
• ženske pa še na sindrom policističnih jajčnikov,
• sladkorno bolezen v nosečnosti
• in rojstvo otroka s porodno težo, višjo od 4 kilogramov.

Diagnoza znana. In zdaj?

Predstopnji ne vodita nujno v sladkorno bolezen, še zlasti, če ju pravočasno prepoznamo in, kar je enako pomembno, ustrezno ukrepamo – torej trajno spremenimo oziroma prilagodimo svoj način življenja. Za večino ljudi to pomeni:

• zmanjšanje telesne mase, če je to potrebno,
• zdravo in uravnoteženo prehranjevanje,
• redno telesno dejavnost.

Uravnoteženo prehranjevanje naj izhaja iz vaših siceršnjih navad, želja, finančnih zmožnosti in seveda pripravljenosti vnesti spremembe v svoj vsakdanjik. Porcije naj bodo primerno velike, saj je količina pomembnejša kot izbor živila. Čeprav nobeno živilo ni prepovedano, pa nekaj »zakonitosti« vseeno velja:

• vsak dan uživajte neškrobno zelenjavo, stročnice in sadje,
• izbirajte polnozrnata žita (zaradi vlaknin),
• nasičene maščobe nadomeščajte z nenasičenimi (npr. oljčno olje, avokado),
• omejite živila z veliko sladkorja in soli,
• izogibajte se sladkanim pijačam
• in zmanjšajte energijski vnos, če je to potrebno.

Vsakodnevna telesna dejavnost telesu pomaga učinkoviteje uporabljati inzulin in v splošnem prispeva k boljšemu zdravju. Izberite dejavnosti, ki vas veselijo oziroma jih zmorete.  Priporočila za primerno telesno dejavnost:

• od 150 do 300 minut zmerno naporne telesne dejavnosti na teden (zmerna zadihanost), na primer hitra hoja, plavanje, kolesarjenje,
• vaje za krepitev mišične moči (lastna teža, uteži) vsaj dvakrat na teden,
• telesna dejavnost naj bo enakomerno razporejena prek vsaj treh dni v tednu, med dvema vadbama pa naj ne mineta več kot dva dneva (ugoden učinek gibanja namreč traja dan ali največ dva),
• sedenje, daljše od pol ure, prekinjajte z vstajanjem, hojo, telesnimi vajami,
• bodite čim bolj aktivni oziroma naredite čim več korakov (uporabite stopnice, vozite se s kolesom, po opravkih pojdite peš).

 Kam po informacije?

Osnovne (prve) informacije o svojem zdravstvenem stanju dobite v timu družinske medicine, nato pa je priporočljiva vključitev v delavnico Zvišan krvni sladkor, ki poteka v centrih za krepitev zdravja oziroma zdravstvenovzgojnih centrih. Delavnica vam zagotavlja več informacij o zdravstvenem stanju in priporočljivem vedenju.

Udeležite se lahko tudi drugih delavnic in svetovanj, ki vam bodo pomagala pri veščinah spreminjanja življenjskega sloga in vztrajanja pri zdravih navadah.

Poiščite najbližjo lokacijo centra za krepitev zdravja ali zdravstvevzgojnega centra v vašem zdravstvenem domu na zemljevidu.

Sladkorna bolezen ni nedolžna; z leti namreč poškoduje žilice in notranje stene velikih žil, kar (lahko) vodi v resne, v nekaterih primerih celo življenjsko ogrožajoče zaplete. Med njimi:

• možganska kap,
• srčni infarkt,
• koronarna bolezen,
• periferna arterijska bolezen,
• okvara živčnega sistema oziroma diabetična nevropatija,
• diabetična noga,
• amputacija noge,
• okvara oči oziroma diabetična retinopatija,
• slepota,
• okvara ledvic oziroma diabetična ledvična bolezen,
• vnetje obzobnih tkiv oziroma parodontalna bolezen,
• kratkotrajne prekinitve dihanja v spanju oziroma obstruktivna apneja v spanju,
• zmanjšano izločanje prebavnih sokov iz trebušne slinavke oziroma eksokrina insuficienca trebušne slinavke.

Vendar pa je tu svetla plat:

• z zdravim življenjskim slogom ter predvsem ustreznim zdravljenjem previsokega krvnega sladkorja, krvnega tlaka in krvnih maščob (holesterola) je tveganje za pojav zapletov moč bistveno zmanjšati,
• z rednimi zdravniškimi pregledi pa morebitne zaplete oziroma bolezni odkriti dovolj zgodaj ter s kakovostnim zdravljenjem upočasniti njihovo napredovanje.

Ob tem velja vnovič opozoriti, da sta poleg ustreznih vrednosti krvnega sladkorja bistvenega pomena tudi uravnana krvni tlak in holesterol. Zakaj? Poglejmo po korakih.

Kot rečeno, sladkorna bolezen povzroča okvaro žilic in notranjih sten velikih žil. Povišan krvni tlak jih dodatno obremenjuje, saj kri na njihove notranje stene pritiska z večjo silo, zato se te poškodujejo hitreje. Tako postanejo tudi bolj dovzetne za nalaganje maščobnih oblog (aterosklerozo), ki žile postopno ožijo ter zmanjšujejo pretok krvi, tega pa lahko ustavi tudi strdek, katerega nastanek povzroči razpoka v maščobni oblogi.

Sladkorna bolezen in visok krvni tlak torej žile poškodujeta, maščobne obloge (holesterol) pa jih »mašijo«.

• Kadar takšne spremembe prizadenejo žile, ki prehranjujejo srce, govorimo o koronarni bolezni.

Gre za bolezen, pri kateri so arterije, ki srce oskrbujejo s kisikom, zaradi maščobnih oblog zožene ali zamašene. Verjetnost za njen pojav je pri osebah s sladkorno boleznijo večja, poleg tega se prve spremembe pojavljajo že v mlajših letih.

Preprečevanje, upočasnitev napredovanja in zdravljenje

Pri tem imajo pomembno vlogo zdrav življenjski slog (zdrava prehrana, dovolj gibanja in spanja), opustitev kajenja, uravnavanje krvnega tlaka ter ravni krvnega sladkorja in holesterola.

Odkrivanje in nadaljnje zdravljenje koronarne bolezni

Zdravnik nanjo pomisli pri osebah, ki navajajo, da jih ob telesni dejavnosti boli v prsnem košu ali težko dihajo, ob napredovali bolezni pa se to dogaja že ob najmanjšem telesnem naporu ali celo v mirovanju. Pri osebah s sladkorno boleznijo koronarna bolezen včasih ne povzroča značilnih težav, zato je nujna še toliko večja pozornost.

Ob sumu na koronarno bolezen sledi nadaljnja diagnostika, ki lahko zajema preverjanje odzivanja srca med obremenitvijo (vožnja kolesa, hoja po tekočem traku ali s pomočjo zdravil) oziroma slikovne preiskave (npr. magnetna resonanca, slikanje koronarnih žil s kontrastnim sredstvom).

Ob potrditvi koronarne bolezni so možni različni načini zdravljenja oziroma posegi – od zdravljenja z zdravili do razširitve koronarnih žil z vstavitvijo žilne opornice ali kirurške premostitve zoženih oziroma zamašenih žil (»bypass«).

 

• Ob okvari žil, ki s prehranjujejo noge, govorimo o t. i. periferni arterijski bolezni.

Zaradi kopičenja maščobnih oblog na stenah žil (strokovno: ateroskleroza) se premer arterij v nogah postopno oži in njihova »pretočnost« je zato vse slabša. Pri napredovali bolezni lahko obloge arterije celo zaprejo oziroma lahko nenadno zaporo povzroči strdek, ki nastane na poškodovani steni žile. Da bi nastanek te zapore ter posledično odmiranje tkiv nog preprečili, je pomembno preprečevanje, zgodnje odkritje in zdravljenje bolezni – ta se pri osebah s sladkorno boleznijo pojavlja od 2- do 4-krat pogosteje.

Preprečevanje, upočasnitev napredovanja in zdravljenje

Pri tem imajo pomembno vlogo zdrav življenjski slog, opustitev kajenja, poleg povišanega krvnega sladkorja zdravimo tudi povišana krvni tlak in holesterol.

Odkrivanje in nadaljnje zdravljenje periferne arterijske bolezni

Pri osebah s sladkorno boleznijo je treba enkrat na leto opraviti celovit pregled nog.

Pri oceni prekrvitve nog je pomemben podatek o morebitnih t. i. klavdikacijskih bolečinah. Gre za bolečine, ki se med hojo pojavijo v mišicah meč ali stegen, posameznik se zato po določeni prehojeni razdalji ustavi, ko po nekaj minutah počitka bolečine minejo, pa hojo lahko nadaljuje.

Ob hkratni prizadetosti tako prekrvavitve kot oživčenja (diabetična nevropatija) težave niso več tipične, s celovitim pregledom pa je moč odkriti obe stanji. Če so pulzi na nogah slabo tipni ali jih celo ni, zdravnik načrtuje dodatne preiskave. Posameznika lahko napoti k specialistu (angiologu), ki se odloči o nadaljnji diagnostiki in zdravljenju (npr. slikanje žil in širjenje prizadetih arterij, s čimer izboljša njihovo prekrvavitev). Preiskave so potrebne tudi, kadar se rana na stopalu ne celi po pričakovanjih.

Kaj lahko osebe s periferno arterijsko boleznijo naredijo same?

• nosijo udobno obutev,
• si vsak dan pregledujejo stopala,
• ob morebitnem nastanku ran na stopalih takoj obiščejo zdravnika,
• če nimajo izrecne prepovedi hoje, je priporočljiv intervalni trening hoje (hoja do 2/3 razdalje, pri kateri se pojavijo bolečine v nogah, temu naj sledi krajši počitek in šele nato nadaljevanje hoje do 2/3 razdalje, ki ji spet sledi počitek). Ta namreč po navadi težave ublaži, razdalja, prehojena brez bolečin, pa se postopno podaljša.

 

Pogosta posledica sladkorne bolezni je tudi

• okvara živčnega sistema, strokovno imenovana diabetična nevropatija

Ta se pojavi pri več kot polovici oseb s sladkorno boleznijo. Težave, ki lahko občutno okrnijo kakovost življenja, so praviloma najbolj izražene v mirovanju, predvsem ponoči, milejše pa so pri telesni dejavnosti.

Nanjo posumimo ob:

• izgubi občutljivosti na mestih »nogavic in rokavic«,
• odrevenelosti (občutku lesenih nog),
• mravljinčenju,
• občutku »električnih impulzov«,
• bolečini,
• krčih in
• zmanjšanem zaznavanju bolečinskih in toplotnih dražljajev.

Preprečevanje, upočasnitev napredovanja in zdravljenje

Pri tem imajo pomembno vlogo uravnavanje vrednosti krvnega sladkorja (najpomembneje) ter krvnega tlaka in holesterola, zdrav življenjski slog, opustitev kajenja in pitja alkohola.

 Odkrivanje in nadaljnje zdravljenje diabetične nevropatije

Odkrivamo jo s pomočjo celovitega pregleda nog ob odkritju sladkorne bolezni in nato enkrat na leto. Pregled oživčenja nog med drugim vključuje preverjanje zmožnosti zaznavanja dotika, občutka bolečine in vibracij ter morebitne znake okvare živčnega sistema, kot so mravljinčenje v stopalih, pekoč občutek, zmanjšana občutljivost ali odrevenelost. Če zdravnik posumi tudi na prizadetost drugih organov (npr. srca in ožilja, prebavil, sečil), posameznika napoti na dodatne preiskave.

Morebitne bolečine, ki utegnejo spremljati diabetično nevropatijo, lahko zmanjšamo z redno telesno vadbo, fizikalnimi metodami (npr. TENS), s psihološko podporo ali z zdravili. Učinkovitost teh je sicer odvisna od posameznika, zato je nemalokrat treba preizkusiti več zdravil, da bi našli zanj najustreznejše.

 

Sladkorna bolezen povzroča tudi druge kronične zaplete:

• diabetična noga

O njej govorimo, kadar se pri osebi s sladkorno boleznijo, ki ima okvaro živcev (diabetično nevropatijo) oziroma žil nog (periferna arterijska bolezen), pojavijo okužba stopala, razjeda ali celo odmrtje globokih tkiv noge. Če je prisotna nevropatija, posameznik nastanka razjede na stopalu praviloma sploh ne bo občutil, zato je pomembno, da si stopala natančno pregleduje – in to vsak dan.

Odkrivanje in zdravljenje diabetične noge

Pri osebah s sladkorno boleznijo je treba enkrat na leto opraviti celovit pregled nog, saj to poveča verjetnost pravočasnega odkritja morebitne večje nagnjenosti za nastanek diabetične noge. Nadaljnja obravnava posameznika je nato odvisna od morebitnega zaznanega tveganja.

Osebe z diabetično nogo naj:

• si vsak dan pregledujejo stopala,
• nosijo udobno in mehko obutev,
• skrbijo za dobro higieno stopal, za morebitno suho kožo pa uporabljajo mastno kremo,
• se izogibajo uporabi ostrih inštrumentov za nego nohtov oziroma sredstev za odstranjevanje trde kože,
• ne hodijo bosi.

Kako ukrepati ob novi razjedi na stopalu?

Ob vsaki novi spremembi na stopalu velja takoj obiskati zdravnika, ki bo – upoštevaje klinično sliko ter izvide laboratorijskih in slikovnih preiskav – presodil o nadaljnjem zdravljenju oziroma nujnosti kirurškega posega.

 

• okvara oči oziroma diabetična retinopatija

je prizadetost drobnih žil na očesnem ozadju (mrežnici), ki nastane zaradi sladkorne bolezni. Gre za najpogostejši kronični zaplet sladkorne bolezni in še vedno predstavlja najpogostejši vzrok slepote pri odraslih. Tako slepoto kot poslabšanje vida je pri večini oseb s sladkorno boleznijo mogoče preprečiti, in sicer z rednimi pregledi oči ter s pravočasnim in ustreznim zdravljenjem.

Preprečevanje in upočasnitev napredovanja

Pri tem imajo pomembno vlogo uravnavanje krvnega sladkorja, krvnega tlaka in maščob v krvi.

Kdaj osebe s sladkorno boleznijo potrebujejo pregled očesnega ozadja?

• ob odkritju sladkorne bolezni,
• nato praviloma enkrat na dve leti,
• po navodilu oftalmologa pa lahko tudi pogosteje, če že imajo znake diabetične retinopatije ali večje tveganje zanjo.

Preglede praviloma izvajajo v Centrih za diabetično retinopatijo; preverijo vid in slikajo očesno ozadje, glede na rezultate preiskave pa osebe s sladkorno boleznijo nato strokovno poenoteno usmerijo v nadaljnjo obravnavo.

Zdravljenje diabetične retinopatije

Ob napredovalih spremembah je zdravljenje lasersko ali v obliki injekcij zdravil v oko. Oba načina zavirata nadaljnji razrast žil na očesnem ozadju in s tem napredovanje diabetične retinopatije. Če je ta že zelo napredovala, je operativno zdravljenje včasih neizogibno. Izjemnega pomena so – velja ponoviti – ustrezne vrednosti krvnega sladkorja, tlaka in holesterola. Slepota, ki je lahko posledica diabetične retinopatije, je sicer izredno redka.

 

• okvara ledvic oziroma diabetična ledvična bolezen

Gre za okvaro ledvic, ki nastane kot posledica sladkorne bolezni in je kronična ledvična bolezen.

Preprečevanje, upočasnitev napredovanja in zdravljenje

Pri tem imajo pomembno vlogo uravnavanje krvnega sladkorja ter učinkovito zdravljenje krvnega tlaka in maščob v krvi.

Zdravljenje diabetične ledvične bolezni

Poznamo več stopenj bolezni, in sicer od 1 do 5. Zdravljenje je tako odvisno od stopnje; pri višjih je treba vključiti specialista (nefrologa). Ker ledvična bolezen lahko postopno napreduje, je včasih neizogibno nadomestno zdravljenje z dializo ali celo presaditev ledvice.

Pri osebah s sladkorno boleznijo je ocena ledvičnega delovanja potrebna enkrat na leto, ob kronični ledvični bolezni pa pogosteje. Zdravnik oceno izvaja z določitvijo:

• ravni sečnine, kreatinina in izračunom ocenjene glomerulne filtracije v krvi,
• prisotnosti albuminov oziroma drugih beljakovin v urinu.

Diabetična ledvična bolezen vpliva na zdravljenje sladkorne bolezni

Ob morebitnem okrnjenem delovanju ledvic je zdravljenje sladkorne bolezni treba prilagoditi; nekatera zdravila za uravnavanje krvnega sladkorja se namreč izločajo prav prek ledvic, zato se ob njihovem okrnjenem delovanju lahko kopičijo v telesu.

 

• vnetje obzobnih tkiv oziroma parodontalna bolezen

Ta je pri osebah s sladkorno boleznijo pogostejša in nemalokrat tudi zahtevnejša, saj povišan krvni sladkor vpliva na imunski odziv, celjenje tkiv in dovzetnost za okužbe, po drugi strani pa parodontalna bolezen lahko otežuje uravnavanje krvnega sladkorja in prispeva k slabšemu poteku sladkorne bolezni.

Znaki vnetja se pokažejo na dlesni, ki postane rdeča, otekla in na dotik zakrvavi, med možnimi posledicami pa so tudi umikanje dlesni ter majavost in celo izguba zob.

Preprečevanje, upočasnitev napredovanja in zdravljenje

Pri tem imajo pomembno vlogo skrbna ustna higiena in redno pregledovanje tako dlesni kot zob, ob pojavu znakov bolezni je nujen takojšen pregled pri zobozdravniku.

Kako nastane parodontalna bolezen?

Če na zobeh ostajajo mehke obloge, se v njih razmnožujejo bakterije, ki poškodujejo dlesen in povzročajo vnetje. Obrambni sistem telesa skuša vnetje omejiti, vendar se to praviloma – prav nasprotno – le še okrepi. Tako tkiva, ki zob učvrščujejo v čeljust, začno postopno propadati, napredovanje bolezni pa, kot zapisano, vodi v majavost in celo izgubo zob.

 

• kratkotrajne prekinitve dihanja v spanju oziroma obstruktivna apneja v spanju

… je motnja dihanja, pri kateri se med spanjem pojavljajo kratkotrajne prekinitve, ki jih po navadi spremlja tudi smrčanje. Posameznik je zato čez dan bolj utrujen in zaspan, po navadi pa ima tudi zvišan krvni tlak. Pri osebah s sladkorno boleznijo (ter pri ljudeh s čezmerno telesno težo ali z debelostjo) se apneja pojavlja pogosteje.

Zdravljenje obstruktivne apneje v spanju

Ob sumu nanjo zdravnik osebo s sladkorno boleznijo napoti na pregled k pulmologu. Ob morebitni potrditvi diagnoze posameznik najpogosteje prejme aparat, ki med spanjem prek obrazne maske v dihala vpihuje zrak pod tlakom. To kratkotrajne prekinitve dihanja v spanju praviloma prepreči, dobrobiti pa sta tudi zmanjšanje dnevne utrujenosti in predvsem bolj uravnana krvni sladkor in tlak.

 

Sladkorno bolezen, zlasti tipa 1, pogosto spremlja tudi

• zmanjšano izločanje prebavnih sokov iz trebušne slinavke oziroma eksokrina insuficienca trebušne slinavke

Trebušna slinavka ne izloča dovolj prebavnih encimov, zato se hrana, zlasti maščobe, slabše prebavlja in absorbira. To lahko povzroča prebavne težave, izgubo telesne mase in pomanjkanje nekaterih hranil. Prepoznamo jo po bolečinah v trebuhu, zaplinjenosti, driski, slabosti, hujšanju in odvajanju čezmernih količin maščob v blatu. Diagnozo potrdimo z ugotovitvijo zmanjšane količine encima elastaze-1 v enkratnem vzorcu blata.

Še nekaj o vlogi trebušne slinavke

Poleg uravnavanja krvnega sladkorja ima trebušna slinavka namreč pomembno vlogo tudi pri prebavi zaužite hrane oziroma izločanju snovi v prebavila. Proizvaja in po zaužitem obroku v prebavila izloči sok, ki se tam pomeša s hrano, encimi v njem pa omogočijo prebavo hrane oziroma razgradnjo hranil (beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov).

Zdravljenje ob zmanjšanem izločanju prebavnih sokov iz trebušne slinavke

Bolezen zdravimo s kapsulo encimov, ki razgradijo hranila. Posameznik jo zaužije ob vsakem obroku in po uvedbi zdravljenja po navadi začne redno odvajati normalno blato – njegova prehranjenost in kakovost življenja se tako izboljšata.

Sladkorno bolezen povzroča sladkor.	Ne drži. Gre za kombinacijo različnih dejavnikov – od genetike in starosti do telesne teže, prehrane in gibanja.
Sladkorna bolezen tipa 2 ni resna bolezen.	Ne drži. Lahko vodi do resnih zapletov (srce, ožilje, oči, ledvice, živci), če je ne odkrijemo in zdravimo pravočasno.
Ob odkritju sladkorne bolezni je za ukrepanje že prepozno.	Ne drži. Ravno obratno – zgodnje odkritje omogoča učinkovito ukrepanje in preprečevanje zapletov.
Če ima sladkorno bolezen družinski član, se ji ne morem izogniti.	Ne drži. Tveganje je resda večje, vendar lahko z zdravim načinom življenja razvoj bolezni odložimo ali preprečimo.
S sladkorno boleznijo je konec vsega lepega.	Ni res. Z ustreznimi spremembami, povezanimi s prehrano, telesno dejavnostjo, znižanjem telesne teže, če je ta prevelika, z dovolj spanja in s sodelovanjem pri zdravljenju, ljudje živijo kakovostno in še zdaleč se jim ni treba vsemu odreči.
Sladkorna bolezen tipa 2 je bolj blaga kot sladkorna tipa 1.	Ne drži, poleg tega v medicini ne uporabljamo terminov blaga ali huda sladkorna bolezen. Mit verjetno izhaja iz načina zdravljenja, saj sladkorno bolezen tipa 1 že od samega začetka zdravimo z inzulinom (z injekcijami oziroma inzulinsko črpalko).
Nekateri ljudje imajo vse življenje malo povišan sladkor v krvi, vendar nikoli ne dobijo sladkorne.	Drži. Gre za predstopnjo sladkorne bolezni, torej stanje, ko so vrednosti krvnega sladkorja sicer že povišane, a še ne v tolikšni meri, da bi šlo za sladkorno bolezen. Za nekatere so višje vrednosti normalne spremljevalke vse življenje. Res pa se lahko (a ne nujno) sladkorna bolezen razvije pozneje v življenju, zato je obravnava pri zdravniku nujna.
Veliko ljudi z mejno bazalno glikemijo oziroma moteno toleranco za glukozo ima hkrati povišan tlak in holesterol v krvi.	Zelo pogosto drži. Vsi trije dejavniki (krvni sladkor, krvni tlak in maščobe v krvi) lahko povzročijo okvaro organov, predvsem žil in živcev, ter resne zaplete in tudi smrt.
Mejna bazalna glikemija oziroma motena toleranca za glukozo sploh nista bolezen, gre le za veliko kompliciranih besed.	Ne drži. Na začetku se pri omenjenih diagnozah in pri sladkorni bolezni morda lahko zdi, da ne gre za bolezni, tudi zato, ker ne bolijo. A brez dvoma gre za bolezni, s katerimi ob ustreznem načinu življenja in doslednem zdravljenju lahko dosežemo enako starost, kot če teh bolezni ne bi imeli.
Krvni sladkor dela tudi telo samo, proizvajajo ga jetra.	Drži. Iz izkušenj vemo, da lahko nekdo, ki pije samo vodo, preživi kar dolgo časa. Telo zna samo poiskati zaloge glukoze, ki jih potrebuje za normalno funkcioniranje. Tako smo lahko kar dolgo časa brez hrane, a zato nismo tudi brez glukoze v krvi.
Svojo trebušno slinavko lahko pozdravim in bo sladkorna izginila.	Ne drži. Trebušna slinavka namreč naravno peša, lahko pa z zdravim življenjskim slogom pripomorete k »urejeni« sladkorni bolezni in kakovostnem življenju.
Moja trebušna slinavka z leti peša, več počitka bo koristilo.	Ne drži. Počitek je resda koristen, ni pa oblika zdravljenja. Drži sicer, da trebušna slinavka peša pri vseh ljudeh (pri tistih z genom za sladkorno boleznijo še hitreje), a sladkorna bolezen neizogibno potrebuje zdravljenje, zato počitek ni dovolj. Dodajmo še, da preveč telesne nedejavnosti zdravju celo škoduje.
Z mojimi ledvicami je vse v redu, saj ne čutim ničesar.	Ne drži. Dlje časa, več let zvišane vrednosti krvnega sladkorja povzročijo okvaro majhnih žil in živcev, s tem pa lahko tudi okvaro ledvic, celo tolikšno, da je sčasoma nujna dializa. Drži pa, da tega ne čutimo.
Ledvice me bolijo, ker je nekaj narobe z njimi.	Drži, če vas bolijo ledvice, je verjetno nekaj narobe. Ni pa nujno, da je vzrok bolečin sladkorna bolezen, možni so namreč tudi drugi vzroki.
Zaradi sladkorne se lahko oslepi.	Drži. Sladkorna bolezen povzroča okvaro žil in živcev; je glavni razlog za slepoto pri odraslih.
Vid se mi je poslabšal zaradi starosti, ne zaradi sladkorne.	Oboje lahko drži. Tudi sladkorna bolezen lahko povzroči poslabšanje (in celo izgubo) vida, zato je pomembo, da so vrednosti krvnega sladkorja v za vas ustreznem razponu. Potreben je pregled pri okulistu oziroma oftalmologu, kjer ugotovijo razloge za slabši vid.
Mravljinčenje stopal je posledica sladkorne.	Drži, lahko je. Dlje časa povišane vrednosti krvnega sladkorja izrazito vplivajo na živce, ki so najbolj oddaljeni od centralnega živčnega sistema, torej na tiste v stopalih. Zaradi prizadetosti teh živcev se pojavljajo težave, kot so nemirne noge, pekoč občutek in mravljinčenje, ki pa jih ljudje pogosto ne pripisujejo sladkorni bolezni, ampak starosti.
Sosed je imel srčno kap, rekli so, da zaradi visokega sladkorja.	V Sloveniji v bistvu malokrat slišimo, da je nekdo umrl zaradi sladkorne bolezni. Ponavadi ljudje s sladkorno boleznijo umrejo prav zaradi zapletov, ki jih povzroča visok krvni sladkor, kot so srčni infarkt, možganska kap, slepota, amputacija noge.